Čebelarsko društvo Domžale

Z žalostjo smo se na pokopališču na Rovah danes, 11.9.2026  poslovili od našega dolgoletnega člana Eda Remsa in njegove žene Marije. Bil je namreč dvojni pogreb, saj sta umrla v razponu nekaj dni. Predsednik društva je v našem imenu povedal sledeče besede:

Spoštovana Edova rodbina, spoštovani žalni zbor,

danes se v globoki žalosti poslavljamo od našega dragega Eda Remsa.

Edo Rems je bil rojen leta 1937 v Žiški dolini. Vse življenje je bil zvest svoji zemlji, svojemu rodu in svojim živalim, med njimi še posebej svojim čebelicam.

Bil častni član čebelarskega društva Domžale. Član je bil že od leta 1984, ko mu je umrl oče in je od njega prevzel čebele. Te so bile že dolgo pri hiši, saj je bil Edov oče član čebelarske organizacije od leta 1919, torej v času, ko je deloval Ivan Šmajdek, napreden učitelj na Rovah in Edov priženjen stric.

Edo Rems je bil predsednik čebelarske družine Homec dva mandata in član upravnega odbora ČD Domžale. Večkrat je vodil občne zbore društva. Poverjenik za pasišča je bil več kot 10 let. Pridobil je nacionalno poklicno kvalifikacijo za čebelarja. Prejel je odlikovanja Antona Janše III. In II. stopnje, ki ju čebelarji podelijo posameznikom za posebne zasluge za napredek slovenskega čebelarstva.

Svoje funkcije je opravljal vestno in zavzeto. Bil je odličen opazovalec dogajanj v ožjem in širšem svetu, zato je vedno dajal preudarne in koristne predloge. Bil je pozoren poslušalec in pomirjujoč član, ki je znal umiriti pregrete glave, saj je imel posluh do sočloveka. Ustvarjal je veselo in prijateljsko vzdušje. Bil je vedno dobre volje, zgovoren in rad med ljudmi. Tako je imel številne znance in prijatelje. Nikoli ni tarnal, pogovor je vedno obrnil na pozitivno in šaljivo stran. Po postavi ni bil med največjimi, vendar je bil velika osebnost. Imel je rad ljudi in vsi smo imeli radi njega.

Čebelarji smo se z Edom redno družili na predavanjih, debatah, strokovnih ekskurzijah, prednovoletnih plesih, društvenih srečanjih, delovnih akcijah, občnih zborih in ob raznih drugih prilikah. Dokler je njegovi ženi Mariji zdravje dopuščalo, se je z Edom tudi ona rada udeleževala čebelarskih srečanj. Vsi smo občudovali, kako ljubeč par sta bila, zvesta drug drugemu, kar je Edo še posebej pokazal v zadnjih letih, ko jo je obnemoglo negoval.

Med domačini v Žiški dolini je širil čebelarstvo in bil s svojimi sokrajani najmočnejši del čebelarske družine Homec. Svoja čebelarska znanja je prenašal na vnuke in pravnuke. Še pred kratkim, letos, smo na enem od naših srečanj ugotavljali, da so bile tam prisotne kar štiri generacije čebelarjev iz Edove rodbine! Verjamemo, da je bil Edo ponosen, da se tradicija čebelarstva v njihovem rodu nadaljuje.

Pogrešali bomo Eda, njegove prijazne besede in nasmeh. Ohranili ga bomo v trajnem spominu.

Spoštovano sorodstvo, dovolite, da vam v svojem imenu in v imenu Čebelarske družine Homec in Čebelarskega društva Domžale izrekam iskreno sožalje.